Lastniki mačk smo več kot seznanjeni z eno izmed najbolj pomembnih dolžnosti, ki jih imamo do njih – odpiramo jim vrata in potrpežljivo čakamo na njihovo odločitev, ali bodo vstopile v prostor, v katerega so si še nekaj sekund nazaj neizmerno želele, ali ne. Zdi se, da je vstopanje v nov prostor pri mačkah neznansko bolj odločujoče kot je za nas. Kot da vsak prostor predstavlja novo vrsto življenjske forme (lifeform), sploh če razmejitev med prostoroma pomeni razmejitev med notranjostjo in zunanjostjo stanovanja.
Približno takšen občutek imaš, ko stojiš na vhodu v razstavo Softshell Creeper Andreja Škufce. Tvoje običajno in zanesljivo okolje je nenadoma ogroženo – pojavilo se je novo, neizmerno bolj privlačno, ki pritiska na vse prave gumbe. Zdolgočasenim čutom je končno podeljen izziv, zato se zadovoljno pretegneš, vstopiš v notranjost ter skorajda zaslišiš glas anime dekleta ''game starto'' iz serije Alice in Borderland. Običajno moraš za uspešno igranje igre poznati njena pravila, njeno logiko delovanja. Tokrat dobiš v roke spremljevalno besedilo, ki je veliko več kot samo opis razstave, je predstavitev okolja, v katerega si vstopil. Nekakšen prolog, ki potrjuje tvoje sume: nedvomno je tu na delu neke vrste igra – s tem, da se proti okolju ne boriš, temveč moraš poiskati način, da z njim sodeluješ, ne da bi se pri tem izgubila.
Prostor, v katerem si se znašla, je prijeten, topel, počutiš se, da so v njem vzpostavljeni ravno pravšnji pogoji za gojenje in uspevanje bakterij in mikrobov, kakršna si tudi ti od trenutka, ko si se odločila vstopiti v prostor – vsaj če verjameš na besedo Škufci. Barve se spreminjajo in skupaj s tem se spreminjajo tudi creeperji (nekakšne bakterije) prisotne v okolju. Zaradi hitrih sprememb svetlobe se nenadoma ne moreš zanesti na svoj občutek za čas: svari se spreminjajo hitro, običajna menjava dneva in noči v resničnem svetu je samo bežen spomin, nepotrebna empiristična navlaka, s katero si tu ne moreš pomagati. Tvoji čuti so zmedeni: v enem trenutku delujejo bakterije prijazno in vabljivo, v naslednjem grozeče in strašljivo. Če ti slučajno pride na misel, da bi se v tem prostoru bilo dobro sprostiti, Škufca slednje odsvetuje, ker čeprav ne poznamo, kaj bakterije točno so, so te navadno lačne. Okolje spominja na tistega v filmu Annihilation(2018), ki se poigrava s podobnim konceptom čudovite, svetleče, a grozeče in radikalno tuje narave.
Vendarle se neoracionalistke ne damo tako zlahka – seveda, izdajalsko telo bi se rado združilo z okoljem, se predalo učinkom spreminjajočih se barv, razpustilo razum, se znebilo svoje okorne oblike, postalo nekaj drugega: bolj ameboidno, bolj podobno okolju, v katerem se je znašlo, bolj mehko. Gre za obrambni mehanizem vsakega živega bitja, ki nebi rado s svojim izstopajočim izgledom in načinom življenja v nepoznanem okolju nase privabilo neželeno pozornost in morebitne plenilce. Četudi je konfrontacija s creeperji lahko usodna, so naši čuti hekani do te stopnje, da nam za morebitno izginotje ali spojitev z naravo ni več mar oziroma je ta celo zaželena. Razpustitev lastnega individualizma – na kar namigne tudi spremljajoče besedilo – bi verjetno spominjala na izbiro Josie (Tessa Thompson) v Annihilation, ki po doživetih grozotah ugotovi, da je boj za lastno preživetje nesmiseln – cilj je preživetje okolja in posledično se s tem zlije, pridruži se hive-u. Lahko pa izberemo pot Lene (Natalie Portman), ki se do zadnjega bori z okoljem …
Kaj bomo torej storile neoracionalistke? Slave morality ali posthumanistično sanjarjenje Josie nam nikakor ne ustreza. Škufca obljublja, da nam bo pomagal zbežati od tu, vendar smo do sedaj že ugotovile, da njegova pomoč ni zanesljiva – nenazadnje je sam ustvarjalec igre, v kateri smo se znašli. Preučiti moramo okolje, katerega forma se nenehno spreminja. Ker so naši čuti tarča okolja, se moramo zanesti na druga orodja in začeti prostor smatrati kot nekaj inteligentnega – sploh če pri tem sledimo Rezi Negarestaniju, ki video igre v čivku opiše kot ultimativne kognitivne artefakte. To obenem pomeni, da moramo za razrešitev uganke uporabiti naš logično-komputacijski aparat. Ko se uspeš rešiti mamljivega zapeljevanja čutov, začneš reševati resničen problem: v kolikšni meri so creeperji inteligentni in ali je njihova inteligenca sploh inteligibilna? Prepoznaš lahko, da to niso običajni plenilci, v naslednjem koraku pa postane jasno, da so creeperji in okolje neločljivi – je samo okolje inteligentno? Negarestani v eseju The Human Re-cognized, the Lifeform Re-made za Parasol zapiše: »the world is artificial to the extent that every statement about it is a statement made by the resources of our conceptualisation, historically and linguistically.« Temu sledeč se moramo vživeti v ''kožo'' creeperjev: če namreč za nas velja, da svet umetno ustvarjamo, to prav tako velja za creeperje – kar obenem pomeni, da se creeperji ravno tako sprašujejo o tebi, kot se ti o njih. Če so resnično inteligentni, torej, če so zmožni re-kognitivne samo-koncepcije, potem jim ne smemo pripisati ničesar naravnega – enako bodo oni storili za nas. Oboji se namreč zavedamo, da bi resignacija na razmerje plen-plenilec eventualno vodila v medsebojno – z besedami Negarestanija rečeno – kapitulacijo darvinističnemu globokemu času. V kakšnem odnosu si torej s creeperji? Čisto mogoče, da se od njih ne moreš naučiti ali izvedeti ničesar, kar ugotovi že Carnap v The Elimination of Methaphysics: »if those hypothetical beings tell us something which we cannot verify, then we cannot understand it either.« Njihova hitro spreminjajoča se življenjska forma je tuja, ne moremo biti prepričani ali vsebuje karkoli človeškega ali človeku znanega. Pri tem ne gre za posthumanizem, gre za sprejemanje tega, da je tudi človek navsezadnje le hipoteza. Nenazadnje je odločitev o tem, ali se s creeperjem spoprijateljiš ali ne, tvoja. In hočeš ali ne, tudi creeper je postal del tvoje življenjske forme, v trenutku, ko si se začela spraševati o njem in sebi – šele s tem si postala aktiven agent, ki noče samo preživeti, ampak predvsem posodobiti svojo strukturo.
Ravno tovrstnemu delovanju inteligence smo priča na koncu filma Annihilation. Shimmer, ta svetleča in grozeča narava ob konfrontaciji z likom Natalie Portman ugotovi, da bo morala za lastno preživetje postati bolj podobna človeku, bolj podobna Leni. Če bi namreč samo slepo nadaljevala s širjenjem svojega ''ozemlja'', bi ji tega enkrat zmanjkalo, kar bi vodilo v njeno uničenje – ali pa bi človek na neki točki razbral njene šibke točke in jo uničil. Namesto tega je na novo premislila pogoje svojega in človeškega obstoja in ustvarila novo življenjsko formo. Ali pa je to storila Lena?
*
Poskusimo umetniško delo preučiti prek Hegla, pri kateremu umetnost služi kot orodje v procesu samozavedanja. Sicer v svoji analizi ugotavlja, da je umetnost za nas nekaj minulega, stvar preteklosti in posledično naj bi v moderni dobi bila bolj spiritualna in manj čutna. V nekem smislu je Hegel pri svoji analizi imel prav (sploh če pogledamo abstraktno umetnost 20. stoletja in poudarek modernističnih gibanj na formi, kjer ekscesna konceptualnost producira ekscesno abstraktnost), lahko pa gremo še korak dlje in se vprašamo o vlogi umetnosti danes. Obstajajo vrste umetnosti, ki producirajo familiarna občutenja in delujejo predvsem v emotivnem smislu produciranja vnaprej poznanih občutkov: npr. veselje, žalost, evforijo … Obstaja pa tudi druga oblika umetnosti, ki deluje virtualno – pri čemer možgani na nov način kodirajo občutenja in s tem producirajo nove oblike senzibilnosti. Gre za metodološki način npr. poslušanja glasbe, kjer je v ospredju razmerje med virtualnim in aktualnim. Virtualna umetnost ima cilj, da prek nepoznanega, disruptivnega srečanja ali metodološkega poslušanja glasbe v možgane vkodira nova občutenja, nov relacijski sistem zaznave. Umetnost je to neznano srečanje, ki proizvede novo obliko senzibilnosti, ki je v tem primeru spekulativne narave. Tako kot je srečanje s creeperji tuje, če si le dovolimo iti onkraj emocij, ki nam jih okolje povzroča. Ravno globoke, ali natančneje, konvolucijske nevronske mreže v strojnem učenju (ki se jih uporablja za analiziranje vizualnih podob) na naturalističen način kažejo na logiko kodiranja, moduliranja in produciranja zmožnosti zaznave kompleksnih stanj. Eksemplaričen primer tega je esej Pelija Grietzerja A Theory of vibe, kjer ta poskuša modernistično literaturo razumeti ravno prek tovrstnega procesa world buildinga, ki se med branjem dotične literature odvija v možganih. To ni več človeška umetnost na način, da bi izhajala iz človeka – ne gre se več za čustva. Umetnost potem ni več intencionalna, noče imeti sporočila na klasičen način, ampak poskuša (heglovsko rečeno) višati stopnjo samozavedanja. Če se prepustiš čutom ali pustiš, da te sluz absorbira, super. Ampak ne pričakovati, da boš izvedela (ali postala) nekaj novega.
*
Author [Andrej Škufca]
Curator [Christina Gigliotti]
Photos by [Domen Pal]
More information about Softshell Creeper @Aksioma
Enea tweets @Enea_Kavcic
 | A guest post by
|