Sodobni zagovor logičnega pozitivizma

This text was originally posted on Fast Right [26.3.2021]

KRITIKA ZNANOSTI?

Kaj je kritika znanosti? Je kritika institucij, ki se z znanostjo ukvarjajo? Kritika politike, ki se naslanja na ali ignorira znanost? Ali se kritika tiče znanosti same, njene metode ali njenega smotra – iskanja objektivne resnice? Izhodiščnih točk za iskanje kritike znanosti imamo lahko veliko, osredotočila se bom na filozofski aspekt kritike, ker je ravno filozofija tista, ki je imela (ali še ima?) primat nad znanostjo (in njeno resnico). Glavni pokazatelj prepletenosti znanosti in filozofije je prav 20. stoletje, v kateremu se je v filozofiji zgodil razcep na analitično in kontinentalno filozofijo – razcep, ki se je v 21. stoletju sicer do neke mere izpraznil in nima več kritiške ostrine. Lahko bi rekli, da znanost preganja/priganja filozofijo. Tako se je v filozofiji oblikovala tudi posebna smer filozofije znanosti, v kateri so nastale plodovite kritike znanosti tako iz družbeno-historičnega vidika (Ludwig Fleck, Imre Lakatos) kot iz metodološkega/analitičnega vidika (Willar Van Orman Quine, Karl Popper).

Zanimiv filozof znanosti je Paul Feyerabend, ki je v eseju ''How to defend society against science'' do znanosti izjemno kritičen, obenem pa brezpogojno zaupa v kreativnost in zmožnost individualnega uma – je njegova drža samo duh časa (70. leta so bila znana po ''osvobajanju'' podrejenih vednosti izpod dominantnih)? Institucionalizirana znanost po Feyerabendu zapira svobodo mišljenja – vendar se tu lahko vprašamo, ali je spodbujanje kreativnega mišljenja smoter znanosti? Sledeč Feyerabendu lahko ugotovimo ravno nasprotno: pri znanosti Feyerabenda najbolj zmoti ravno to, da si lasti primat nad resnico in je kot taka zelo odporna na kritiko v celoti. Posledično Fayerabend označi znanost za ideološko in zavzame držo epistemološkega anarhizma anything goes. Ampak ali je odpornost na kritiko res tista, ki dela znanost ideološko? Lahko bi kvečjemu rekli, da znanost uhaja kritiki, ker se nenehno spreminja, ima tisoče metod, je izjemno prilagodljiva in iznajdljiva. Epistemološki anarhizem, ki ga namesto znanstvene metode predlaga Feyerabend, izhaja iz prepričanja, da je za resnični napredek potrebno neukročeno, kreativno mišljenje. A vendar je pri tovrstnem pogledu na znanost mogoče zaznati prav tako problematičnem in pretirano simplističen pogled na znanost: »Eistemological anarchism can be shown to be merely a parasitic outcome of the pseudo-rationality of an uncritically progressivist view of science« (Negarestani 2018, 82).

Tu nastopi Ray Brassier in njegova kritika relativizma in celotnega postmodernizma v delu Concepts and Objects (Brassier 2011). Brassier izpostavi, da je filozofija od Descartesa do Sellarsa poskušala znanost ne samo razumeti, temveč ji tudi pomagati. Vendar je 20. stoletje prineslo filozofijo, ki je ponovno afirmirala ontologijo (Friedrich Wilhelm Nietzsche); glavni predstavnik tovrstne filozofije je Martin Heidegger, za katerega Brassier pravi, da poskuša epistemologijo raztopiti – kot da bi poskušal zadržati ali nevtralizirati znanstvena spoznanja in znanstven način mišljenja. Tovrstno mišljenje je najbolj prisotno v korelativizmu, pri katerem pojme, kot so človek, ne-človek, družba, narava in um, zreduciramo le na pomen (ne da bi pojasnili kaj pomen je) – s tem pa se razrešimo obveze po pojasnjevanju, kaj stvari so. Takšno razmišljanje dejansko izniči vsakršna tradicionalna filozofska vprašanja (tako metafizična kot epistemološka), ker je v tem primeru nemogoče ločiti objektivno od subjektivnega. Po mnenju Brassierja korelativizem povzroči to, da se filozofska vprašanja zreducira na vprašanja politike, sociologije, psihologije. Seveda pri tem ne zanika, da so problemi metafizike in epistemologije ''ugnezdeni'' v npr. družbo, ampak še vedno ohranjajo relativno avtonomijo, tako kot jo ohranjajo problemi matematike in fizike, čeprav so se oblikovali v nekem družbeno-zgodovinskem kontekstu. S tem ko se vse stvari reducira na akterje (sploh pri projektih, kot je ANT) se izgubi tudi sam pomen stvari, porazgubi se tudi metafizična razlika med besedami in stvarmi, koncept in objekti – in nenazadnje se izgubi distinkcija med resničnostjo in reprezentacijo. Eden izmed najbolj vidnih predstavnikov takšnih projektov Bruno Latour tako reducira razum na sposobnost razlikovanja, znanost na silo in resnico na moč (Brassier 2011, 51). Takšen način razmišljanja o filozofskih pojmih ima realne posledice in - tako kot mnogi drugi – tudi Nobelov nagrajenec za ekonomijo James Buchanan, glede znanosti zapiše sledeče: »Each scientist is dedicated to the advance of the frontiers of ‘truth’ against ‘falsehood’, each is seeking to impose his own emergently correct vision of reality on the great unwashed. In this sense, science is more akin to war of annihilation…« (Buchanan v Morozov, 2021). Preprosto rečeno: za tovrstno pojasnjevanje ne potrebujemo znanosti, ali bolje, tu gre za popolno nerazumevanje, kaj znanost dejansko je. Ali kot porogljivo zapiše Brassier: »Latour writes to reassure those who do not really want to know« (Brassier 2018, 52). Da lahko znanost resnično kritiziraš, moraš najprej vedeti, kaj znanost sploh je, ravno zato pa znanosti ne more kritizirati vsak.

V 21. stoletju, prežetem z mešanico znanosti, psevdoznanosti in teorij zarot lahko prepoznamo, da je osredotočanje na znanost kot silo (predvsem politično), na raztapljanje njenih filozofskih osnov ali rečeno z besedami Brassierja: na kolapsiranje epistemologije v ontologijo (Brassier 2011, 54), privedlo do tega, da se znanost danes precej enostavno podvrže uporabi določenih ideologij (spomnimo se, da je Foucault ideologijo opredelil kot strokovno vednost nasprotne smeri). Kritike npr. Popperja, Flecka, Feyerabenda so se kaj kmalu preslikale iz znanstvenih in filozofskih vprašanj v širše kulturno in politično polje, kar je privedlo do postopne erozije zaupanja v znanost in zmožnost implementacije smiselnega ter vedno bolj vseobsegajočega kriterija selekcije, ki bi pod seboj afirmiral razne partikularne perspektive in sestavil univerzalen metodološki okvir za znanstveno raziskovanje[1] – kar je nenazadnje bil cilj Dunajskega kroga. Znanost so prepoznali kot tisto človeško dejavnost, ki bistveno vpliva na naše delovanje v svetu, zato so jo poskušali poenotiti in jo osvoboditi metafizičnih predpostavk. Znanosti niso kritizirali, ustvarili so emancipatorni projekt (čeprav je bilo mnogo članov Dunajskega kroga socialistov), ki bi znanosti pomagal pri njenemu smotru: razlagi in raziskovanju objektivnega sveta.

Kritika logičnega pozitivizma s strani Frankfurtske šole

Kritikov logičnega pozitivizma je bilo veliko – izhajali so tako iz kontinentalne kot analitične filozofske šole. Če so analitični filozofi, kot so Popper, Pierre Duhem in Quine, kritiko podajali s stališča same metode (npr. falsifikacija proti verifikaciji, pomožne hipoteze …), se bom v tem delu osredotočila na vsebinsko kritiko, ki jo je podala Frankfurtska šola (Herbert Marcuse, Theodor W. Adorno). Njihova kritika logičnega pozitivizma in znanosti je ključnega pomena za razumevanje politizacije znanosti, ki se je začela sredi 20. stoletja. Filozofi frankfurtske šole so izhajali predvsem iz Marxa, Hegla in Freuda – šlo je za projekt kritične in družbene teorije.

Kritika temelji na specifičnemu (ne)razumevanju epistemologije, ki se tiče temeljnega vprašanja, kako racionalni subjekti akumulirajo znanje in zaznavajo objekte. Carl B. Sachs v eseju ''Why Did the Frankfurt School Misunderstand Logical Positivism?'' ugotavlja, da njihovo razumevanje epistemologije vodi do sklepa, da epistemologija brez subjekta sploh ni epistemologija. Sachs v eseju zapiše, da lahko ravno v tem najdemo razlog za vlečenje vzporednic med Dunajskim krogom in fašizmom. Fašizem kot neka absolutna instrumentalizacija vednosti – tu gre v bistvu za heideggerjanski argument, pri čemer se v fašizmu za doseganje nekega cilja, logika napredka dokončno racionalizira in postane absolutna. Frankfurtska šola kot problem logičnega pozitivizma potemtakem ni izpostavljala tega, da je v svojem razumevanju tega, kako racionalni subjekt zaznava objekte, protisloven, ampak v tem, da racionalno subjektivnost zavrže. Tako je tudi progresiven napredek znanosti lahko fašističen, saj zaradi antropocentrizma in razumevanja znanosti kot v prvi vrsti nečesa, kar mora biti v službi oziroma mora izhajati iz človeka, logični pozitivisti ne smejo v celoti radikalizirati lastnih predpostavk in nadaljevati potrebo po nadaljnji depersonalizaciji in kritiki Človeka.

Predstavniki Frankfurtske šole so na tem mestu morebiti preveč investirani v Hegla in premalo v Marxa, saj znanost še vedno jemljejo le na ravni idej in konceptov in ne kot nekaj materialnega, nekaj, kar stvari preobraža od znotraj. Vendar cilj logičnega pozitivizma ni bil dokončati epistemologije. Pri logičnemu pozitivizmu je šlo za unifikacijo znanosti, eksplikacijo formalne koncepcije objektivnosti in uporabo matematične logike. Kar je frankfurtsko šolo najbolj zmotilo, je prepričanje, da je Dunajski krog poskušal delati epistemologijo brez subjekta. Ampak »bolj natančno bi bilo reči, da je bil projekt Dunajskega kroga toliko antiepistemološki kolikor je bil antimetafizični« (Sachs 2020, 3-4). Frankfurtska šola je zagovarjala, da mora biti metafizika nemškega idealizma interpretirana kot prispodoba za resnično racionalno družbo, medtem ko Dunajski krog v tem početju ni videl smisla. V svojem projektu se je osredotočil na logično analizo deklarativnih izjav, saj te tvorijo temeljno tkivo znanstvenih razlag: »Zaradi tega je nevtralnost agensa – zanemarjanje subjektivnosti – vgrajena v Dunajski krog od samega začetka« (Sachs 2020, 3). Njihova filozofija jezika ni puščala prostora za interpretacije metafizičnih pojmov, kot je Absolutni Duh, ker so te že na začetku neprevedljive v logični jezik ali so v njem preprosto nesmiselne.

Na frankfurtsko kritiko logičnih pozitivistov moramo biti posebej pozorni, ker je simptom splošne kritike znanosti kot take – če je bil program logičnih pozitivistov usmerjen k temu, da znanosti pomaga pri delovanju, so kritike usmerjene izven znanosti same, na njeno vlogo v družbi, s čimer se znanost se politizira. Tu si lahko upravičeno zastavimo naslednje vprašanje: ali lahko vzrok za napačno razumevanje logičnih pozitivistov iščemo tudi v zelo specifičnemu razumevanju človeka kot človeka tehnike? V tem primeru je znanost le še eno izmed orodji, ki slepo maksimizira svoje predpostavke (instrumentalna konvergenca) – gre za podoben način argumentacije kot je prisoten pri 'problemu sponke' znotraj področja raziskovanja umetne inteligence, pri čemer je večja težava samega 'problema sponke' napačno razumevanje tega, kaj inteligenca oziroma človek sploh je. Frankfurtska šola je Dunajskemu krogu očitala fašizem, ker so mislili (tudi zaradi napačnega razumevanja epistemologije), da njihov program (in s tem znanost) ne služi družbi, temveč je njen sovražnik.

ZNANOST IN FILOZOFIJA

Za uspešen zagovor logičnega pozitivizma moramo najprej pogledati nekoliko nazaj in se ozreti k temeljnim filozofskim vprašanjem, s katerimi se je – in se še vedno – ukvarjala filozofija. Brassier v delu Concepts and Objects izpostavi, da vprašanje ''Kaj je resnično?'' stoji na presečišču metafizike in epistemologije. Pri čemer moramo razumeti metafiziko kot preiskavo tistega, kaj je, na presečišču epistemologije. Epistemologijo pa kot preiskavo tega, kako vemo, da je nekaj sploh je (Brassier 2011, 47): »Kajti tako, kot je epistemologija brez metafizike prazna, je metafizika brez epistemologije slepa« (Brassier 2011, 49). V zgodovini filozofije in znanosti se je tako izoblikoval problem reprezentacije, ki je tako filozofsko kot znanstveno vprašanje. Od tod izhaja Brassierjeva kritika na npr. Heideggerja, v čigar filozofiji vidi vzrok za današnjo postmodernistično koncepcijo znanosti/vednosti, kjer je vse zreducirano na pomen, s tem pa se porazgubi temeljna razlika med predmeti in pojmi. Heideggerjev način mišljenja (torej metafizični, brez epistemologije) skuša znanstvena spoznanja omejiti in jih zavreti. Nasprotno pa ima Brassier afiniteto do filozofov, ki uspejo v svoji filozofiji združiti oboje (npr. Wilfrid Sellars).

Epistemologija brez metafizike

V 19. stoletju je deloval znanstvenik-filozof Ernst Mach, eden izmed glavnih inspiracij za predstavnike Dunajskega kroga, sploh Moritza Schlicka, ki je bil med drugim tudi predsednik Društva Ernsta Macha. Mach je imel veliko afiniteto do kreativnosti in abstraktnega mišljenja: »[G]rasping nature by imagination must precede understanding so that our concepts may have a lively and intuitive content.« (Mach v Wark 2016, 127) Ideje tako ne sledijo dejstvom, ampak se medsebojno prilagajajo. Tudi Einsteinova teorija je v tem smislu mahistična, ker je moral za postavitev teorije relativnosti najprej zavreči idejo o absolutnem noumenalnem času.

McKenzie Wark v delu Molekularno rdeče, v kontekstu obravnave filozofije Macha in Feyerabenda zapiše, da je filozofija najbolj zašla s poti, ko je začela ustvarjati svoje lastne probleme ali »when philosophy became separate, and started to produce its own problems, or when it specialized in codifying science without a reciprocal relation to it (particularly with Kant). By defining the limits of the reasoning subject, philosophy claims to ground science by specifying the conditions under which the phenomenal object of knowledge correlates with a thinking subject« (Wark 2016, 124). Takšni vrsti filozofije je nasprotoval tudi Mach, ki je filozofijo kot prakso ponovno povezal z znanostjo kot prakso. Filozofija pri tem igra vlogo tiste vednosti, ki lahko različne komponente (teorije, metode, instrumente in rezultate) znanosti izpostavi kritiki. Znanost in sploh fiziko je hotel očistiti metafizičnih predpostavk; ali kot v manifestu Znanstvena Zasnova Sveta zapišejo Carnap, Neurath in Hahn: »Spomnimo se njegove kritike absolutnega prostora, kar ga je naredilo za predhodnika Einsteina, ter njegovega boja proti metafiziki nasebja stvari in konceptu substance, spomnimo se njegovih raziskav o izdelavi znanstvenih konceptov iz temeljnih elementov s posebnim poudarkom na čutnih zaznavah« (Carnap, Neurtah, Hahn 1929, 2).

A vendarle lahko bralka, ki je vsaj do določene mere seznanjena s Kantom, opaža, da je tovrstno branje nekoliko pravšalno in privede Macha do novih težav, težav, ki jih je ravno Kant poskušal razrešiti s postavitvijo transcendentalne strukture. Namreč, če sledimo Brassierju, je Mach moral zaradi izločitve metafizike zagovarjati tezo, da je znanost knowledge without foundation (izraz je sicer Feyerabendov, ki je bil velik občudovalec Macha), kar ga naredi za epistemološkega idealista (medtem ko je Kant transcendentalni idealist).

NEOKANTOVSKI LOGIČNI POZITIVIZEM

Iz naporov Macha, Ludwiga Edwarda Boltzmanna, Ludwiga Wittgensteina in ostalih je nastal Dunajski krog. Na prvi pogled se zdi, da je zaradi deljenega odpora do metafizike poskus logičnih pozitivistov na podoben način neadekvaten, kot je poskus Macha. Vendar ga lahko mislimo tudi na drugačen način, in sicer kot neokantovski projekt, ki je nastal v luči Einsteinove teorije relativnosti. Čeprav so bili logični pozitivisti kritični do Kanta (sploh a priori sintetičnih stavkov), lahko s pomočjo še enega eseja Carla B. Sachsa ''What is to be overcome? Nietzsche, Carnap, and modernism as the overcoming of metaphysics'' in analize Rudolfa Carnapa ''The Elimination of Metaphysics Through Logical Analysis of Language'' najdemo skupne izhodiščne točke s Kantom. Za začetek si najprej poglejmo pomemben dodatek Carnapa iz leta 1957 na koncu njegovega eseja: »Pojem [metafizika] je uporabljen v tem eseju, kot se ga običajno uporablja v Evropi, za polje domnevnega znanja o bistvu stvari, ki presega polje induktivne znanosti, zgrajene na empirizmu. Metafizika v tem smislu vključuje sisteme npr. Fichteja, Schellinga, Hegla, Bergsona in Heideggerja. Ne vključuje pa poskusov sintez in generalizacij rezultatov različnih znanosti« (Carnap 1957, 80). Tu lahko prepoznamo Carnapov odpor do specifične vrste metafizike, ne pa metafizike kot take. Kakšno vrsto metafizike torej misli Carnap? Sachs argumentira, da se lahko k odgovoru na to vprašanje približamo, če upoštevamo neokantovsko ozadje Dunajskega kroga, četudi smo izpostavili Macha kot enega izmed inspiracij za njihov projekt.

Michael Friedman v eseju ''Carnap's Aufbau Reconsidered'' natančno preuči kantovsko ozadje logičnega pozitivizma, ki se bolj kot v čemur koli drugem kaže ravno v želji po unifikaciji znanosti: »for Carnap, construction theory, the unity of science – what he calls ''the unity of the object domain'' in S4 – logical form or structure, and scientific objectivity are intimately connected« (Friedman 1984, 527). Le logična forma ali struktura odnosov je tisto, kar omogoča znanstveno objektivnost: »znanstven opis lahko vsebuje le strukturo (form of order) objektov: ne njihovo 'esenco'« (Carnap, Neurtah, Hahn 1929, 8). Na to moramo biti še posebno pozorni, kajti le če so koncepti del enega sistema, lahko po Carnapu zasnujemo znanstveno objektivnost: torej, da koncepte ločujemo med seboj na podlagi njihovih formalnih lastnosti. Posledično Carnap pri izgradnji svoje filozofije ne postavlja na prvo mesto čutnih zaznav, ker morajo biti tudi te konec koncev biti definirane na podlagi njihovih logičnih mest znotraj enotnega sistema. Projekt logičnih pozitivistov je tako veliko manj empirističen kot je kantovski ali neokantovski.

Carnapovo kritiko metafizike moramo razumeti kot radikalizacijo ''vračanja h Kantu''. Moderna logika, ki jo omenja Carnap, je v nekem smislu dejansko nadaljevanje Kantovega projekta, ki je vključeval »razmejitev znanosti (legitimno, imanentno uporabo konceptov) od metafizike (nelegitimne, transcendentalne uporabe konceptov)« (Sachs 2011, 4). Seveda se Carnap od Kanta razlikuje po tem, da je sam takšno vrsto metafizike videl kot popolnoma nesmiselno (zaradi uporabe psevdobesed in psevdostavkov), medtem ko je Kant prek transcendentalne strukture hotel pokazati našo nezmožnost dostopa do noumenalnega sveta. »For Kant himself, merely formal logic is quite inadequate for the construction of objectivity, and we need to supplement it with a 'transcedental logic' that makes essential reference to intuition: the 'pure intuitions' of space and time« (Friedman 1884, 529). Ravno ti čutni zori se zdijo ob prisotnosti moderne logike Carnapu nepotrebne.

Obrnimo se k Brassierju za boljšo razlago: Kant je razumel razliko med védenjem (npr. klasificiranje objekta pod koncept) in zaznavanjem. Ampak védenja ne moremo zreducirati na informacijo: »vedeti je podpreti trditev, ki se sklada z normo resničnosti, ki je neodvisna od kakršnihkoli specifik te trditve.« (Brassier 2011, 49) V nasprotju s tem prenos informacije ne potrebuje potrditve – lahko je adekvaten, ne more pa imeti resničnostne vrednosti. Carnap radikalizira Kanta s tem, ko zveže pomen (smisel) z resničnostno vrednostjo in enači smisel s tem, kar Kant imenuje objektivna realnost ali kognicija. Kar Carnap dodatno stori je to, da izniči razliko med kognicijo in mislijo – razlika, ki pri Kantu temelji na razliki med koncepti in intuicijami. Kant zavrača možnost spoznanja Boga ali svobodne volje, ampak še vedno vztraja, da je mišljenje o tem smiselno (veljavno). Carnap na nasprotni strani trdi, da so take misli popolnoma oropane kognitivne veljavnosti (Sachs 2011, 6) Metafizika krši dihotomije med npr. objektivnim/subjektivnim ali znanstvenim/umetniškim, krši pa jih zato, ker ji naravni jezik to omogoča – ravno tu vstopi moderna logika kot tista, ki lahko to razreši. Tako lahko razumemo tudi Carnapovo afiniteto do Nietzscheja na koncu eseja: kajti Nietzsche je filozof, ki ohranja razliko med znanostjo in metafiziko, med trditvami in poezijo.

Carnapova misel in kritika metafizike je usmerjena v prihodnost: »V imenu prihodnosti Carnap želi preseči tisto, kar sam imenuje metafizika.« (Sachs 2011, 11) Projekt logičnega pozitivizma je dejansko le racionalna rekonstrukcija znanstvenega poznavanja sveta in se ne tiče ostalih dimenzij življenja. Kant je začel z izgradnjo sveta, s tem ko je določil, kaj so elementi mišljenja in vzpostavil transcendentalno strukturo in šele od tega trenutka dalje lahko znanost postane organon[2]. Sachs pojasni, da Carnap zagovarja, da je znanstvena orientacija v svetu tista, ki zahteva jasnost povsod in kot takšna nikoli ne more biti v celoti razumljena. Znanost nima meja. Pozicija logičnih pozitivistov je tako izrazito modernistična in usmerjena v prihodnost. Prisluhnimo Carnapu v The Logical Structure of the Wolrd iz 1928: »To je orientacija, ki priznava vezi, ki povezujejo ljudi, obenem pa si prizadeva za svobodni razvoj posameznika. Naše delo temelji na zaupanju v to, da bo takšen odnos v prihodnosti zmagal.« (Carnap 2003, xvii – xviii) Logični pozitivizem je politični projekt, ne da bi bil političen. Člani Dunajskega kroga to tudi sami izpostavijo v svojemu manifestu: »Znanstvena zasnova sveta služi življenju in življenje jo sprejme.« (Carnap, Neurtah, Hahn 1929, 14) Z metodo logične analize so poskušali doseči to, da se napake iz preteklosti ne bi več ponovile.

Carnap je v kasnejšem delu svojo pozicijo iz časa logičnega pozitivizma še nadgradil. Sam jezik je začel razumevati ne kot limito, ampak sredstvo za grajenje svetov brez omejitev. V svojem poznem delu Carnap zanimivo razmišlja podobno kot eden izmed matematičnih idolov Dunajskega kroga Henri Poincaré in se sprašuje (zelo neempiristično), kako se lahko odcepimo od naših izkustev prek ustvarjanja novih jezikov ali paradigm, ki bi bile objektivne. To je dejansko zunanji pogled na človeka, ki se trudi odcepiti od vprašanja logičnih pozitivistov, kaj je, in se preusmeri k vprašanju, kaj bi lahko bilo ali kaj bi moralo biti. V intervjuju z Robinom Mackayem neoracionalistični filozof Reza Negarestani izpostavi, da je pozni Carnap v nekakšni mešani poziciji med Heglovo vizijo jezika kot Dasain of Geist in Poincarejevo pozicijo, da nove strukture ustvarjajo nova izkustva (Negarestani in Mackay, 2018).

NEORACIONALIZEM PRISPE IZ PRIHODNOSTI

V poglavju ''Some Unsettling Kantian News, as Delivered by Boltzmann'' knjige Intelligence and Spirit Reza Negarestani prek Boltzmanna izpostavi nujnost kritike samih sebe kot tistih, ki opazujemo. Ljudje smo namreč slepi za naše prilagojene pristranskosti, ki jim je zelo težko uiti. Poskus Carnapa in logičnih pozitivistov je ravno poskus pozicije gledanja od nikoder, iskanje čiste objektivnosti, v kateri ni prostora za subjekta. Dodobra so bili seznanjeni z Boltzmannom in njegovo teorijo entropije, pri kateri se je izkazalo, da že vnaprej vsebuje naše intuitivne predsodke o času in je posledično nepopolna. Po Negarestaniju je filozofija program spreminjanja lastne transcendentalne strukture, ki določa naše možnosti spoznanja, s tem pa lahko ustvarjamo ali mislimo nove možnosti izkustva. Človek se ne more ničesar novega naučiti, dokler ne spremeni razumevanja samega sebe. Zato se je tudi teorija 20. stoletja v celoti izčrpala, saj je bila še vedno intencionalna. Temu sledeč lahko ugotovimo, da je za Negarestanija filozofija predvsem program, prek katerega obnavljamo povezavo med inteligenco in intelegibilnim, program s katerim nenehno preizprašujemo, kdo smo. Ko Negarestani zapiše, da je človek program, to poimenuje labor of the inhuman – ker tu gre za delo. Človek je razumljen kot visokodimenzionalni oblikovalski prostor (kjer ni nič naravnega in kjer je vse umetno). Negarestani govori o človeku in nečloveku kot o reviziji tega, kaj je človek in seciranju tega, kar je človeku kontingentnega od tega, kar ga v zadnji instanci določa. Če enako ali podobno povemo še z Ray Brassierjem: človek ni objekt, zato se ga ne da objektivizirati.

Negarestani prek Stegmullerja prikaže, kaj je pravzaprav bistvo znanosti: »scientific progress can be seen in term of the dynamics of each theory structure in itself – the increase in the range of its applicability and achivements as it incorporates aspecst of an older theory structure which is now operating under new constraints and laws, and over a larger field of expirience« (Negarestani 2018, 83). Racionalnost znanosti tako ne tiči v enotnem napredku, ampak v načinu, kako se same teorije tvorijo in kako te vplivajo na ter širijo zmožnosti razumevanja. Cilj filozofije se je odzvati na znanost in tako so logični pozitivisti že predčasno pravilno locirali znanost kot tisto, ki nam šele omogoča metafizično kritiko človeka in je kot taka pravzaprav orodje za revizijo lastnih predpostavk: zato še vedno potrebujemo tako filozofijo kot znanost. Logični pozitivisti prek svoje metode logične analize na nov način formalizirajo intencionalne izjave, jih naredijo visoko dimenzionalne in čez čas neodvisne od začetnega mesta uporabe – temu Carnap pravi konceptualni inženiring. Da koncepti ne bi bili slepi, jih je potrebno filozofsko/logično znova na smiseln način medsebojno formalizirati – enotna znanost je zgodovina ali koncept koncepta sistema znotraj katerega je to mogoče početi. Brez tega koncepta ne moremo nadaljevati sodobnega razumevanja sistema, ki pravi, da epistemologija določa ontologijo. Kot zapiše Negarestani: »Brez semantične dimenzije teorij je napovedovalna procesna paradigma izgradnje znanstvene teorije nič več kot ekstenzija naših induktivnih pristranskosti. […] A dejstvo, da se znanost postopoma osvobaja od naših splošnih intuicij mora biti všteto kot dokaz, da znanstvene teorije ne morejo biti konstruiranje kot pretirana verzija napovedovalnih možganov« (Negarestani 2018, 172).

*

Logični pozitivizem je bil radikalno emancipatorni projekt, ki je na znanost gledal – sploh za tisti čas – revolucionarno, času neprimerno. V omenjenem manifestu predstavniki Dunajskega kroga od znanosti ne zahtevajo napredka, ne razumejo je le kot še eno izmed človeških dejavnosti, ampak kot tisto ključno. Pokazala sem kako neokantovsko ozadje projekta predstavlja ključni element za razumevanje dejanskega potenciala in ambicioznosti, ki ga je nosil logični pozitivizem. Potenciala, ki ga je nato nadalje izkoristil Carnap, danes pa to počno čarovniki neoracionalizma.

Videli smo, kako se tovrsten pogled na znanost ni prenesel na ostale teorije in projekte – namesto tega se je ohranjalo humanistično razumevanje znanosti, ki smo ga zasledili tako pri Frankfurtski šoli, Feyerabendu in praktično vseh drugih teorijah 20. stoletja. Ampak kot čudovito zapiše Negarestani: »Science is not an attack upon the logic or essence of the human that should be staved off; it is that which differentiates the necessary aspects of the latter from their contingent features. Pruning the manifest picture of the human and cutting it down to its logico-conceptual, necessary activities and functions is a required step toward understanding the meaning of the human.« (Negarestani 2018, 84)

Tako tudi Scott Bakker v svoji analizi medsebojno primerja nizkodimenzionalni konceptualni aparat humanističnih teorij in radikalno odprtost znanstvenih spoznanj. Verjetno znanost res proizvaja docela nove svetove, ki niso dani čutni zaznavi ali vsaj ne konceptom, s katerimi ta čas upravljamo. Tu tudi naletimo na diskrepanco pri npr. poskusih sinteze Carnapa in Foucaulta, ki je sicer zelo pomembna, a vendarle še vedno ujeta v klasičen intencionalni okvir ter zato domneva, da gre pri tej stvari le za očiščenje pojmov in ne za njihov preklic oziroma konstruiranje novega polja obravnave. Če je humanistični teoriji v interesu znanost še enkrat več podrediti človeškim (in političnim) ciljem – klasičen primer tega je knjiga Fully Automated Luxury Communism –, je Bakkerju, Negarestaniju in prav tako akceleracionistom jasno, da gre tu za dejansko konceptualno transformacijo, da topološka struktura sveta že izgleda popolnoma drugače in da reševanje političnih težav brez posodabljanja lastnega okvirja obravnave večinoma vodi v dogmatizem, polarizacijo in življenje v pravljičnih svetovih. Projekt logičnih pozitivistov je bil prvi, ki se je tega vsaj deloma zavedal.

*
VIRI

1. Brassier, Ray. 2011. ''Concepts and Objects.'' V The Speculative Turn: Continental Materialism and Realism (Anamnesis), uredniki Levi Bryant, Nick Srnicek and Graham Harman, 47-65. Melburne: re.press.

2. Carnap, Rudolf. 1966. ''The Elimination of Metaphysics through the Logical Analysis of Language'' prevedel Arthur Pap. V Logical Positivism, urednik Ayer. 60-81.

3. Carnap, Rudolf. 2003. The Logical Construction of the World. Chicago: Open Court Classics.

4. Friedman, Michael. "Carnap's Aufbau Reconsidered." Noûs 21, no. 4 (1987): 521-45. https://www.jstor.org/stable/2215671?origin=JSTOR-pdf&seq=1, 22.03.2021

5. Gironi, Fabio in Negarestani, Reza. 2018. ENGINEERING THE WORLD, CRAFTING THE MIND. Nero. https://www.neroeditions.com/docs/reza-negarestani-engineering-the-world-crafting-the-mind/, 20.01.2021

6. Hahn, Hans; Neurath, Otto & Carnap, Rudolf. 1929. The Scientific Conception of the World: The Vienna Circle.

7. Mackay, Robin in Negarestani, Reza. 2018. Reengineering Philosophy. Urbanomics. https://www.urbanomic.com/document/reengineering-philosophy/, 20.01.2021

8. Negarestani, Reza. 2018. Intelligence and Spirit. Falmouth: Urbanomic media ltd.

9. Sachs, Carl. 2020. Why Did the Frankfurt School Misunderstand Logical Positivism? Journal of the History of Ideas. https://jhiblog.org/2020/08/05/why-did-the-frankfurt-school-misunderstand-logical-positivism/, 20.01.2021

10. Sachs, Carl. What is To Be Overcome?: Nietzsche, Carnap, and Modernism as the Overcoming of Metaphysics, Academia. https://www.academia.edu/217794/What_is_To_Be_Overcome_Nietzsche_Carnap_and_Modernism_as_the_Overcoming_of_Metaphysics, 20.01.2021

Enea tweets @Enea_Kavcic

---

[1] Paradigmatski primer tega je jedrska energija. Nemčija jo je namreč prepovedala pod pritiski okoljevarstvenikov, čeprav nimamo nobenih tehtnih dokazov, da je pridobivanje energije iz obnovljivih virov kaj bolj ekološko.

[2] Kot svoj projekt pojasni Negarestani: »Medtem ko Kant omeji formalno realnost mišljenja (logiko in jezik) pravilni aplikaciji logičnih pravil na čutne intuicije in reprezentacije ter tako omeji doseg logike na kanon, s tem ko zavrne koncepcije logike kot organon – pogoj možnosti vseh znanosti in s svetom povezanih trditev – ta knjiga zagovarja, da je najbolj temeljna forma objektivnosti logika kot organon.« (Negarestani 2018, 267)