Post Covid-19 (II)

This text was originally posted on Fast Right [8.3.2021]

(1) Produktivnost ni produktivna – Nekaj podobnega sem poskušal izpostaviti že v tekstu Post Covid-19, a sem v njem naredil napako, saj sem bil pretirano dismisiven do teorije odrasti; ne glede na vse sem mnenja, da je veliko boljša formulacija problema, da je rast neproduktivna, kot pa da je sama rast problem. V tem smislu se mi zdi instrumentalen citat Colina Drumma: »The most important point I wish to convey here is that the apparent contradiction between 'growth' and an ecological future has nothing to do with anything inherent in any supposed 'laws of economics'.« Potrebno je torej več časa nameniti protokolski politiki in predrugačiti, kaj se maksimizira (ala Veblen), a to storiti na način, ki še vedno zasleduje izboljševanje, razvoj in testiranje realnosti. Nikoli namreč ni smiselno družbeno strukturo zapreti, iz nje narediti ritualno komuniciranje oziroma nekakšno totaliteto, kjer so možnosti delovanja (kljub spreganju) vnaprej določene. Precej bolj smiselno se je boriti proti preseženim dogmam, ki jih je covid-19 neverjetno dobro in učinkovito razkril; še posebej tistim, ki se nahajajo v strogo ekonomskem in političnem registru in se tičejo kvazi realizma, sredinskosti in nezmožnosti delovati drugače[1].

(2) Patchwork že označuje kolaps – Šele po obči krizi na slovenskih in mednarodnih tleh je postalo jasno, da fragmentacija v večini primerov ne označuje konkurenčniškega pritiska, ampak popoln kolaps družbene mreže in smrt obče solidarnosti med ljudmi. Fragmentacija potemtakem večinoma označuje izčrpanje realnosti na način teorije iger, pri čemer sta dva ključna problema današnjega sveta prav tragedija skupnega in zaporniška dilema na globalni ravni – prav tako se mi zdi, da se je kapitalizem v preteklosti kritiziralo na pretirano idealiziran način in ne način multidimenzionalne sheme, v kateri imamo na Tinderju konkurenčniški pritisk, na Instagramu kupovanje všečkov in sledilcev, pri vodenju države pa vojni komunizem in izredno stanje[2]. Tovrstno cepljenje realnosti ter vedno bolj očitna nezmožnost zaupanja drugim ljudem – recimo zanikanje virusa, nenošenje mask, takojšnje sprejetje socialnega darvinizma itd. – vodi v vedno bolj biološke vedenjske vzorce, afirmacijo ingroup/outgroup mentalitete, darvinistično razmišljanje ter predvsem konec prijateljstva z masko na obrazu, če se na tem mestu navežem na odličen citat Kima Stanleya Robinsona: »It’s eye to eye, this knowledge that, although we are practicing social distancing as we need to, we want to be social—we not only want to be social, we've got to be social, if we are to survive. It’s a new feeling, this alienation and solidarity at once.«

(3) Oblast ni zarota! – V času t. i. korona politike je potrebno na oblast gledati precej drugače; tj. dopustiti možnost, da razni ukrepi proti covidu-19 niso del širše zarote, manipulacije ali stvar ideologije (!), temveč da za njimi dejansko stoji določena mera racionalnosti in smotrnosti ter da ravno v tem primeru ni smiselno v ospredje dajati negativne svobode, ki je, kot o tem pričajo razni anti-lockdown fanatiki, lahko usodna in destruktivna. Nasploh drži, da razne dezinformacijske kampanje skrbijo predvsem za lastno korist – kot to nazorno kažejo študije vpletenih na tovrstni entropični covid sceni – ter s tem še enkrat več uničujejo družbeno tkivo in psihološki bias ter načrtno zanikanje realnosti vnašajo v realnost samo. Najboljši opis teh fanatičnih načinov delovanja sta podala William Callison in Quinn Slobodian v študiji korona politike med Evropo in ZDA: »At the extreme end, diagonal movements share a conviction that all power is conspiracy. Public power cannot be legitimate, many believe, because the process of choosing governments is itself controlled by the powerful and is de facto illegitimate.« To nas spomni na postopno (resda cinično) rekuperacijo kritične teorije s strani vedno bolj reakcionarne ali postmoderne (kozmične) desnice, kar le še dodatno stimulira tovrstne populistične vzgibe in perpetuira skepticizem do vsega racionalnega – do vsega, kjer se nahaja moč delovati drugače. Ali z Jamesom Cranom rečeno: »After today's events [napad na Kapitol] what I hope we can all agree on is the corrosive influence of anti-social critical theory on the right and the left. What we are witnessing is nothing less than the nihilistic mimetic mind virus programmed by Theodor Adorno & Michel Foucault running rampant[3].«

(4) Boj proti politizaciji realnosti – Ker si ne želimo popolne politizacije realnosti oziroma političnega mrtvila, kateremu smo priča v ZDA, se je potrebno vpeti v spekulativne inženirske prakse, katerih osnovno načelo je/mora biti prevzemanje oblasti na način njenega opuščanja, kot sem to izpostavil v recenziji Glen Weylovega dela. Šele ko se bo Rog financiralo prek Gitcoin donacij oziroma kvadratnega financiranja na Ethereumu, bodo bile razne utopije tehnično formalizirane in s tem mogoče. Boj proti statusu quo je težji in zahtevnejši in ne zahteva toliko simbolnega ali diskurzivnega boja, kot drugačno teorijo iger, tj. zavedanje, da je potrebno v ospredje dati javne in ne privatne dobrine ter implementirati mehanizme za ustrezno predrugačenje platformne ekonomije oziroma poskrbeti za drugačno razporeditev in vrednotenje vrednosti v njej – tu ne smemo biti (le) sociologi in misliti, da gre pri kripto svetu (le) za družbeno gibanje (ne smemo na takšen način humanizirati realnosti!) in ne za paradigmatski premik na ravni tehnologije; distribuirana komputacija ima namreč več zveze z umeritveno teorijo kot nami. Ko nam uspe uresničiti ta vedno bolj dosegljivi cilj, bo večina trenutnih problemov izpuhtelo, trenutno prisotno politično dušilo pa bo izgubilo vso vrednost. V vmesnem času se torej le ne dokončno politizirati, ne vnaprej predpostavljati stvari, ne biti pretirano ogorčeni, ne celotne strukture psihologizirati ter predvsem izkoristite življenje, saj je od tega odvisno, ali boste lahko v nevrokemičnem smislu uživali v pozitivnih in ne negativnih informacijah. Vse je tako prekleto mogoče, zato je nesmiselno delovati v nasprotju s tem merilom[4].

(5) Duh je kost – Po približno letu dni je postalo jasno, da sistemske perturbacije, ne glede na njihovo moč, obsežnost ali interval, ne pripomorejo k dvigovanju družbene zavesti; prav nasprotno. Že dolgo časa namreč ni bilo toliko materiala za razne teorije zarot in para mišljenje ter prav tako toliko digitalno nepismenih ljudi na internetu, kot nasploh stiske in zelo predvidljivega usmerjanja vedenja s strani tehnološke infrastrukture in politike na afektivni ravni. Tako kot YouTube algoritmi stremijo k amplificiranju negativnih in ne pozitivnih čustev, predvsem zaradi krajšega intervala oziroma zato, ker je te lažje doseči, naletimo na podobne manipulacije na vseh ravneh družbe oziroma kognitivni decline družbe v celoti. V zadnjih petih ali desetih letih se ni le izkazalo, da je populizem čedalje bolj destruktivno sredstvo, ampak da decentralizacija vsebin, fetišiziranje multitude in delovanje onkraj vzpostavljenih mehanizmov ne toliko privede do epistemološke iskrenosti ali dejanske kritike oblasti, kolikor do popolne epistemološke degradacije ter vzpostavitve specifične oblike nekrokapitalizma za dušo. V tem smislu se je še enkrat več potrebno osredotočiti na tehnologijo, spremeniti machine learning algoritme, tj. da ti ne delujejo na kaptološki način, ter preprečiti dokončno gejmifikacijo javnega prostora, ki na tehnološki ravni formalizira ingroup/outgroup mentaliteto ter posploši, popreprosti ter instrumentalizira naše vrednote[5]. Temu sledeč je dobra nadgradnja Socialne dileme (2020) dokumentarec Fake Famous (2021), ki na ekosistemski ravni problematizira pojav mikro zvezdništva in vedenjske vzorce na Instagramu. Vprašanje tehnologije torej preči celotno družbo in se tiče predvsem izobraževanja[6], saj, kot to lahko vidimo, niso v nevarnosti le digitalno nepismeni posamezniki, temveč tudi medicinci brez družboslovne izobrazbe, ki preprosto niso zmožnosti ustrezno percipirati razsežnosti družbene situacije in zato kaj kmalu postanejo trobilo sovražnika – tj. sredstvo za širjenje dezinformacij, ki ga zanima le psihologija in ne sociologija, kaj šele filozofija.

(6) Skrb za umetno – Odveč je reči, da se v kapitalizmu sistematično preferira telo napram razumu; neodtujljivo in neoprijemljivo napram racionalnemu in umetnemu. Ali drugače rečeno, brezglavo verjetje v telo vodi v prepričanje, da so izkustva transparentna in neodtujljiva, pri čemer večji del sodobne progresivne (levičarske in desničarske) politike temelji točno na tem prepričanju. V ozadju tega namreč najdemo prikrito ali odkrito anti-modernistično verjetje, da se izkustva ne da komputacijsko formalizirati in ga ločiti od objekta, od začetnega mesta in načina uporabe – Le kaj bi Meghan dejala na to temo? Po tej neresnični in konservativni logiki ima recimo vednost o dobri vzgoji in dobrobiti otrok(a) lahko le nekdo, ki je otroka ustvaril, mu dal genski material, ga devet mesecev negoval v sebi itd. Tudi zato si ženske še vedno želijo roditi otroke oziroma materinstvo in obdobje nosečnosti še vedno razumejo kot proces opolnemočenja (self empowerment), saj še vedno menijo, da jih ravno to dela za ženske, torej ravno njihovo telo in (spet) nedotakljiva, neoprijemljiva, čudežna(?) zmožnost rojstva otroka. Seveda ne preseneča, da ravno tole prepričanje vodi v TERF ideologijo, esencializem, preferiranje nemediiranega izkustva in biološkega telesa kot edinega pristnega kriterija, ki v ospredje daje naravo oziroma naravno samo: My Body is Me! Recimo preferiranje vsega naravnega in zavračanje umetnega, sintetičnega in abstraktnega[7]. Ravno zato skrb za telo tako pogosto privede do strahu pred cepivom, pred algoritemsko kodo, ki je telesu oziroma imunskemu sistemu (še) nepoznana in zunanja ter deluje na način reverse engineeringa njegovih parametrov. Carl Sachs ima tako v nedavnem čivku povsem prav: »I think this is exactly right: 'gender critical feminism' will align with environmentalism, anti-transhumanism, & technophobia. Bio-conservative ecofascism.« Kar vidimo je torej nova X os na političnem kompasu, ki se sedaj ne tiče toliko levice in desnice, kolikor razmerja med kozmično desnico in anime ontologijo, torej med naravnim in umetnim, mesnim in sintetičnim, cis heteronormativnim in disforičnim in še bi lahko našteval.

(7) Novemu kozmogramu naproti – Po covidu-19 se je potrebno strateško pozicionirati. Razmisliti, kam peljejo razne teorije in nastavki, ki smo jih predhodno nekritično zagovarjali in jim dejansko verjeli! Prav tako moramo razumeti, da te stvari niso le teoretskega značaja, temveč da je reakcija ljudi v Sloveniji ter na globalni ravni odličen empirični prikaz, kaj so vedenjski vzorci ljudi v krizi in kaj lahko v prihodnosti še pričakujemo. Definitivno se mi zdi, da je (bila) reakcija večinoma negativna in je v ospredje dala vso primitivnost človeka in klasične ksenofobne ter imunopolitične reakcije – torej nezmožnost umetnega (nošenja mask itd.) in ekscesno prioretiziranje reakcionarnega (nenošenje mask, ogrožanje drugih in predvsem prisotnost metafizičnega humanizma, ki preprosto ne pozna meja; ki ne zmore razumeti smiselnosti limit za mišljenje in delovanje). Iz tega sledi moje prepričanje, da je potrebno v ospredje dati nove nehumanistične kozmograme ali kozmologije, ki po eni strani izpostavljajo primat sveta-brez-nas ter kažejo, da je potrebno planet (z nami vred) razumeti prek planetarne komputacijske infrastrukture in Benjamin Brattonovega kopernikanskega obrata, kjer človeški model ustvari tehnologijo, ki slednjega subvertira oziroma reprezentira na nov način; po drugi pa v ospredje dajejo drugačno razumevanje človeka, razumevanje, ki slednjega ne razume na fiksen, končen in vnaprej determiniran način, ampak kot življenjsko formo, ki je fleksibilna ter sposobna vase inkorporirati nove planetarne abstrakcije: fantomske slike in algoritemski vid ter predvsem potrebo po temeljiti konceptualni rekonstrukciji lastnih parametrov in funkcij delovanja. Tudi zato je potrebno Scott Bakkerjev post-intencionalni zastavek razumeti predvsem v tem smislu, torej ne kot crash space intencionalnega okvirja oziroma posodabljanje/kvarjenje človeške kognitivne ekologije, marveč kot novo izhodiščno točko, novo pojmovanje (človeškega) sistema, kjer nič ni dano vnaprej, kjer ontologija ni vnaprej znana in kjer imamo le abstraktne funkcije, ki tekom rekonstrukcije niso več del začetne konstitucije, ampak postajajo od nje vedno bolj neodvisne. (Negarestani, 2014) Ne morem govoriti za vas, a meni se tovrstni emancipatorni razumski projekt ne zdi nič kaj humanističen, ampak v ravno pravšnji meri strašljiv, da mu velja zaupati.

*
Covid-19 nas torej uči, da je potrebno biti hladen in sočuten hkrati; tako akceleracionist kot neoracionalist. Potrebno je zaščititi neoracionalizem in dopustiti možnost kolektivne avtistične prakse, čigar bistvo je umetno, a družbeno, čigar smoter ne izhaja iz vnaprej danih form, ampak iz stvari, ki smo jih ustvarili. To je izhodišče, ki ga je potrebno po koncu virusa kultivirati in na podlagi tega zgraditi druge modele sveta, druge kozmograme ali kozmologije, ki na prvo mesto dajejo umetno in spekulativno ter v končni fazi človeka razumejo kot hipotezo. Ali sklicujoč se na Petra Wolfendala, ki te besede filozofsko sistematizira: »če je cilj kritičnega in spekulativnega posthumanizma človeka preseči prek metafizike, je zastavek neoracionalizma to storiti prek Foucaultovega transcendentalizma« (povz. po Wolfendale, 2017, str. 4) in komputacijskega kantovstva. Ključnega pomena za razumevanje virusa in še drugega osrednjega problema današnjega časa, podnebnih sprememb, je torej dejstvo, da za rešitev planetarne krize ni toliko pomembno naše razumevanje narave, kot je človeka: »It is in this sense that what we need is not so much new notions of nature as a deep ontological system as it is better conceptions of the human. Better in the sense of possesing revisable, open-source constructability and the ability to bring about a concrete historical self-consciousness that underlines what its specific limitations and capabilities are in particular moments and with regard to particular contexts.« (Negarestani, 2020, str. 132) Na Zahodu je še posebej težko zaštartati novo ideologijo, nov začetek zgodovine, a morda bi ravno neoracionalistični prijemi ter sklicevanje na abstraktno in umetno lahko dokončno zagnalo prvi post-intencionalni vektor, ki se bo uspešno zoperstavil Kitajskemu vojnemu stroju in na demokratičen (metamodernističen) način znova uničil potrebo po avtoritarnosti.

*

Additional material:

Convex and Concave Dispositions

https://vitalik.ca/general/2020/11/08/concave.html

Maks tweets @MaksValencic

---

[1] Treba je biti drzen pri prerazporeditvi in kreaciji denarja. Weyl nas uči, da je nesmiselno vsem vse porazporediti na enak način (recimo verjetje v 1 person 1 vote), saj so stvari v trenutni mašini resnice nezadostno (ali pretirano) ovrednotene – 'narava' (in kultura) je lep primer te logike, kajti ne glede na to, da je večini prebivalcev ta zelo pomembna, slednji mimogrede sprejmejo 'objektivnost' ekonomskih parametrov in se sprijaznijo, da rastline in živali nimajo besede oziroma suverenosti in so zato lahko izkoriščane na strogo instrumentalen način. Stvar je torej v tem, da je vrednost v kapitalizmu nezadostno in konceptualno zmotno formalizirana, da se še vedno nahajamo v Milton Friedmanovi paradigmi sebičnega (individualističnega) povečevanja profita ter da smo ravno zato nepripravljeni na bolj holistično razumevanje sistema, kjer so bistvene prav relacije, pregibi in nove zmožnosti tvorjenja v(r)ednosti, ki je plod teh sinergetskih in sintetičnih točk medsebojnega oplajanja. Lahko bi dejali, da je trenuten način ovrednotenja ekonomske vrednosti popolna fikcija, kot o tem priča tudi antropocen in podnebna kriza.

[2] Nisem namreč prepričan, do kolikšne mere je smiselno kolapsirati vse te razlike in ne sistem raje razumeti kot prostorski asemblaž, tj. kot asemblaž protokolskih (ali vektorskih?) relacij med abstraktnimi funkcijami, pri čemer imajo te določeno mero avtonomije in lastna pravila igre ter zmožnost »rekonfiguracije asemblaža v abstraktnem prostoru.« (Bosco, 2020)

[3] Seveda gre tu za misquote oziroma nerazumevanje Foucaultovega (in verjetno tudi Adornovega) projekta s strani konservativne (Laschove) levice, a ne glede na to je zanimivo videti erozijo nastavkov kritične teorije ali pa rekuperacijo njenih uvidov za ohranjanje in ne prekinitev statusa quo.

[4] P.S. poskušajte ne zapasti v cinične oblike razmišljanja o novih tehnologijah, recimo naslajanja nad Dogecoinom, saj tovrstni šum zapira možnosti razprave, ovira nadaljnji razvoj kriptoekonomije in blockchain tehnologije ter nasploh interneta 3 ter kolektivnega zavedanja, da gre tu predvsem za preskok na novo infrastrukturo (in ne špekulacijo), ki bo opolnomočila kreatorje in dala več besede skupnosti(m). Seveda bo tu tudi manj oglasov in manipulacije, tj. predvsem več načrtne moderacije vsebin, zato je smiselno stvari obravnavati na drugačen način.

[5] Ali z besedami C. Thi Nguyena rečeno: »If you want a system to build a belief system for virality and stickiness you would give it: (1) Easy explanations for as many phenomena as possible. (2) A simplified moral system that condemns everybody on the outside. (3) Gamify it so people will focus on a narrow goal, and get pleasure for doing so. (4) Put it an echo chamber to seal it of.«

[6] Na tem mestu je prav tako smiselno narediti kritiko družine, ki je v času prepovedi bivanja v študentskih domovih še toliko bolj nujna in pereča. Namreč, družina je (žal) ultimativni kognitivni trap, saj onemogoča normalno posodabljanje okolja, tj. okoljske simulacije, oziroma onemogoča učenje in odzivanje glede na negativne signale, neprijetne reakcije in negativna srečanja – družino je torej potrebno razumeti prek predictive processing modela percepcije, kjer, če izpostavimo funkcijo spomina, ta ne deluje na način spominjanja, ampak vedno bolj smiselnega odzivanja (tj. posodabljanja mentalnih shem: »aha, tale oseba ima vpisan tale kognitivni bias« itd.) na pretekla srečanja. V principu gre torej za tem boljše modeliranja okolja, pri čemer je cilj naše reprezentacije uskladiti s tem, kar nam okolje pravi ter kakšno okolje želimo imeti.

Ker se družine ne da exitati, ker družina temelji na trdnih vezeh in nezmožnosti spreminjanja, povzroča jezo, nemoč in strah v nas (pred fašizmom), saj preprečuje normalni update kognitivne simulacije in običajno željo po izboljševanju. Ali v spinozističnem žargonu rečeno, željo po srečnem in ne nesrečnem življenju. Družina je, vsaj v analogni formi, torej v formi preteklih generacij, ki ohranjajo reproduktivno in biološko nezavedno, kot so to že zdavnaj ugotovile feministke, ultimativna oblika reproduktivnega realizma. V nasprotju s tem je ljubezen mehanizem za boj proti fašističnim oblikam življenja.

[7] Tej anti-modernistični ideologiji lahko potemtakem zoperstavimo verjetje, da se da vsa izkustva tehnično formalizirati, da gre tu za komputacijo, ki je sledljiva in preverljiva ter da ravno preferiranje telesa omejuje radikalnost tovrstnega uvida. Kajti sklicevanje na telo je predvsem sklicevanje na zastarelo razumevanje sistema, na neoprijemljivo in tehnično neformalizirano, pri čemer je organizem še vedno razumljen na substancialen in vpet način in ne kot prostorski asemblaž abstraktnih funkcij oziroma protokolov, ki se jih da formalizirati, do potankosti razumeti in predvsem ločiti od začetnega mesta uporabe. Na takšen način moramo razumeti tudi neoracionalistične zastavke Reze Negarestanija, pri čemer je Carnap junak predvsem zato, ker daje v ospredje razumevanje logike kot organona in s tem omogoča popolno rekonstrukcijo transcendentalne strukture oziroma maksimalni involucijski beg iz homo sapiens zapora! Napram izpostavljenim zablodam se velja v času covida zgledovati po Wolfendalu, ki v eseju Transcendental Blues prikaže dejansko zmožnost post-intencionalnega mišljenja in intencionalne zastavke (v takšni ali drugačni obliki) s tem pospravi pod preprogo.

[Skeptiki hladnega racionalizma prosim preberite poglavje Some Unsettling Kantian News, as Delivered by Boltzmann (An Excursion into Time) v I&S za več na to temo. Edina stvar, ki me je vedno zanimala, je post-intencionalna filozofija, če na tem mestu parafraziram zloglasni citat Nicka Landa (več o Landu kmalu!).]