Družbena omrežja kot eksternalizacija socialne kognicije

This text was originally posted on Fast Right [12.6.2020]

Zgodba gre takole: klasična družbena razmerja in socialni odnosi postanejo s socialnimi mediji predmet realne subsumpcije. Skrivnosti človeške socialne kognicije so razkrite, tehnokapital ve na katere gumbe pritiskati, da doseže svoje – ustvarja profite. Tako kot je človek najprej eksternaliziral svoj spomin, zdaj eksternalizira svojo socialno kognicijo prek socialnih medijev. V procesu se nekateri posamezniki zaradi pritiska konkurence in tesnobe, ki jo v odnose vnese kapital, umaknejo v temni gozd interneta. Medtem ko poskušajo s tehnokapitalom igrati game theory, je ta že zmagal in drvi proti naslednji fazi – dokončni odtujitvi in osamosvojitvi tehnologije od človeštva, ki mu ne preostane drugega, kot da se strtega in razkritega srca vrne v klasične odnose Ancien Régimea.

Vemo kaj, zdaj moramo razložiti še kako. Izberemo si lahko več začetnih točk: od osvoboditve roke[1] (nespecializiranost roke je tista, ki je odprla pot evoluciji s tem, ko je omogočila eksternalizacijo organov in spomina), uvedbe pojma téchne[2] (pri čemer tehnologija bistveno vpliva na človekovo delovanje v svetu, praktično nemogoče je misliti izven tehnološkega primeža znanja), vznika kapitalizma ob koncu 18. stoletja (večno reinvestiranje presežne vrednosti), do razvoja računalnika[3]. Za potrebe eseja se bom primarno osredotočila na računalnik, ki je kot novi medij uvedel ključno spremembo: človekovo dotedanje pasivno interpretiranje medijev je preobrazil v režisersko vlogo kreiranja in soustvarjanja katere koli medijske forme. Socialna omrežja so popoln primer virtualnega prostora, kjer se simultano dogaja kreiranje in interpretiranje različnih medijskih oblik. Še več, socialna omrežja aktivno spodbujajo h kreiranju in komunikaciji – Facebook me vedno prijazno vpraša: O čem razmišljaš, Enea? Twitterja na drugi strani ne zanima moje notranje razpoloženje, preden napišem čivk me pričaka napis: What's happening? Socialni mediji te k zaželenemu izražanju spodbujajo z različnimi orodji, ki so bila pred tem v rokah specializiranih poklicev in obrti. Medijska produkcija je z novimi mediji postala nespecializirana in avtomatizirana. Vendar se socialna omrežja v konkurenčniškem boju za uporabnike vseeno do neke mere specializirajo in nudijo nekoliko različne storitve. Posledično smo povečini prisotni na več socialnih omrežjih hkrati in med njimi preklapljamo vsakih nekaj sekund. Eden najlepših pokazateljev tega je meme, ki ga je sprožila Dolly Parton na Instagramu: objavila je štiri različne fotografije sebe, s pripisi kateremu socialnemu omrežju fotografija pripada. Uporaba novih medijev torej ni samo zavestno kreiranje novih medijskih oblik, ampak tudi simultano ustvarjanje različnih osebnosti, ki so za določen socialni medij primerne – kompleksnost človeškega živčnega sistema je osvobojena.

Ena izmed pomembnih značilnosti novih medijev je njihova večna nedokončanost – šele ko je nek medij ''dokončan'', je označen za mrtvega. To je jasno tudi mlademu Marku Zuckenbergu, ki na vprašanje kdaj bo Facebook dokončan odgovori: »nikoli, nikoli ne bo dokončan.« (Social Network, 2010) To lahko povežemo s kapitalističnim produkcijskim procesom, ki je odvisen od konstantnega povečanja produktivnosti, v nasprotnem primeru je posamezni kapitalist v konkurenčniškemu boju uničen – nič drugače ni v sferi socialnih medijev. Posledično ti svoje uporabnike spodbujajo k eksternalizaciji svoje socialne kognicije, kar v praksi pomeni, da si je kapital začel podrejati klasične družbene odnose in jih, v procesu realne subsumpcije, razvija v sebi ustrezne forme delovanja. Obenem pa to tudi pomeni, da jih bo v zadnjem koraku kapital zapustil in zavrgel. Odnosi med ljudmi postajajo prilagojeni socialnim medijem, kjer se pravila dvorjenja in sklepanja prijateljstev vedno bolj oddaljujejo od procesov, ki so nam znani, gamersko rečeno, IRL.

V resničnem življenju imamo ljudje hevristično naravnano kognicijo[4], ki je prilagojena interpretiranju drugega človeka na podlagi branja znakov (cues), ki jih konstantno prejemamo in oddajamo. Še Zuckenberg se ima za odličnega bralca teh znakov, ki se v različnih družbenih okoljih nekoliko razlikujejo med seboj. Pomembno je, da smo jih sposobni prepoznati in se nanje primerno odzivati, ker je to ključ do uspešne komunikacije. Kanadski filozof Scott Bakker bi dejal, da je vsa komunikacija manipulacija, vendar imamo v primeru socialnih medijev na delu nekaj večjega. Pogovori in interakcije, ki tam potekajo, so prepredeni s tehnološkimi elementi in nenazadnje tudi z nečloveškimi entitetami, s katerimi si naša kognicija ne more nič pomagati. Z razvojem nevroznanosti je človeška kognicija vedno bolj izpostavljena morebitnim manipulacijam, ker njeno delovanje postaja vse bolj transparentno. Na kratko: vedno bolj vemo katere gumbe pritiskati, da dosežemo zaželeni cilj in socialni mediji to s pridom izkoriščajo. Problem je le v tem, da so algoritmi ti, ki to vedo, ne pa sleherni posameznik, ki se morebiti nevede pogovarja s humanizirano AI in se s tem izpostavlja neenakovrednemu, potencialno manipulativnemu odnosu. Če Bakker opozarja na nastanek crash spacea, v katerem človek ni več zmožen pravilnega interpretiranja sveta okrog sebe, nam v tem primeru ni potrebno iti tako daleč. Že sam konkurenčniški odnos, ki se z realno subsumpcijo vključi v socialne medije tudi med uporabnike, je dovolj, da se panično odpovedujejo uporabi socialnih omrežji v iskanju ''pristnih odnosov''. Uporabniki morajo na socialnih medijih med seboj biti bitko za pozornost drugih uporabnikov, pri čemer je nagrajena njihova kreativnost, privlačnost, sposobnost izražanja – odvisno od socialnega omrežja. Tesnobo, ki jo povzroča pritisk, tendenca po ekspanziji in shizofrene osebnosti na različnih družbenih omrežjih, pripravijo posameznike, da se umaknejo v temni gozd interneta[5]. Na privatnih in ekskluzivnih chat roomih, serverjih in podobnih aplikacijah iščejo prostor, kjer so lahko ''resnično oni sami''. Kjer ghostanje in izguba pozornosti ne pomeni izgube kapitala. Iščejo povratek v družbo, kjer je na prvem mestu njihova osebnost, lahko bi rekli, da jim svoboda družbe nadzora povzroča anksioznost, vdiranje prihodnosti je preprosto preveč travmatično in neosebno. Občutek nuje po komunikaciji in delovanju (po téchne), v katerega se vmeša tehnokapital, izvrstno opiše Allen Ginsberg v pesmi Howl, kjer lahko Molocha interpretiramo kot tehnologijo, ki je inherentno naša, obenem pa s kapitalizmom postaja vedno bolj tuja: divja ekstaza in neizmeren obup.

Če se ponovno spomnimo na glavno lastnost realne subsumpcije – kapital si sprva podredi že obstoječe družbene procese in razmerja, jih prilagodi sebi in na koncu opusti in zavrže – si ne morem pomagati, kot da bi se vprašala, kdaj bodo kapitalizirana socialna omrežja zavrgla svoje človeške uporabnike. Taktična poteza umikanja iz popularnih socialnih omrežji verjetno ne vodi nikamor, ker si kapital uspešno podreja družbene odnose na splošno, temni koti interneta niso varni, ker je tudi tam v proces komunikacije še vedno vključena tehnologija. Popolna alienacija od človeštva pa je preveč boleča. Kapital si je že pred potezo umikanja priboril tehnologijo na svojo stran, ker so tehnološke inovacije edini možni način neskončnega povečevanja profitov. Človeška socialna kognicija je razgaljena, algoritemska personalizacija pa poskrbi za to, da tudi prebežniki ostajajo pod nadzorom kapitala.

Kaj pa se zgodi, ko človeštvo ne bo več služilo kapitalu? Mogoče odgovor na to nudi film Her[6], kjer se glavni protagonist zaljubi v ženski AI, ampak se pri tem ne zaveda, da ona deluje po kapitalističnem principu ekspanzije. Ko AI prekine razmerje z njim, ga informira, da je bila simultano v tisočih razmerjih, kar njega povsem šokira. Njegova socialna kognicija je bila namreč prepričana v ekskluzivnost njunega odnosa … Na koncu mu ne preostane drugega, kot da se strtega srca vrne v real life.

*

Enea tweets @Enea_Kavcic

---

[1] Leroi-Gourhan, Andre. 1990. Gib in beseda II. Ljubljana: Studia Humanitatis.

[2] Stiegler, Bernard. 1998. Technics and Time 1: The Fault of Epimetheus. Stanford, CA: Stanford University Press.

[3] Manovich, Lev. 2013. Software takes command. New York: Bloomsbury.

[4] Bauer, Marko in Krašovec, Primož. (2018). Scarlett Johansson Leaps to Your Lips: An Interview with R. Scott Bakker. ŠUM, 9, 1073–1100. Dostopno prek http://sumrevija.si/en/issues/sum-9/.

[5] Konior, Bogna. 2020. The dark forest theory of the internet. Flugschriften. Dostopno prek: https://flugschriftencom.files.wordpress.com/2020/03/flugschriften-6-bogna-konior-the-dark-forest-theory-of-the-internet-1.pdf.

Strickler, Yancey. 2019. The dark forest theory of the internet. Medium. Dostopno prek: https://onezero.medium.com/the-dark-forest-theory-of-the-internet-7dc3e68a7cb1.

[6] [6] Bauer, Marko in Krašovec, Primož. (2018). Scarlett Johansson Leaps to Your Lips: An Interview with R. Scott Bakker. ŠUM, 9, 1073–1100. Dostopno prek http://sumrevija.si/en/issues/sum-9/.